»Naše morje«

Že ob bežnem pogledu na zemljevid je Ladoško jezero videti kot pravi velikan na obrobju Evrope. Razprostira se od severa in severovzhoda nad črno točko z napisom Sankt Peterburg. Oko se sprehaja po zemljevidu in se instinktivno ustavi na modrikastem madežu v obliki ogromne kaplje, nato pa hiti proti Baltiku, mimo Baltskega zaliva, Skandinavije, Britanskega otočja. 

Ladoga! Ime, v katerem se skriva toliko vsega zame, pa tako malo za tiste, ki so daleč od mojega rodnega kraja – severozahoda Rusije. Vprašajte slučajnega mimoidočega, pa najsi bo to v Ljubljani, Milanu ali Berlinu – ali je sploh že kdaj slišal za to ogromno jezero. Zame osebno je tako kot za vsakega Peterburžana vse, kar je povezano z Ladogo, zelu blizu in razumljivo. Pa pojdimo lepo po vrsti. 

Največje jezero v Evropi 

Geografski slovar o Ladoškem jezeru pravi, da je s 17,9 km2 (takšen je njegov obseg brez otokov) skoraj 39-krat večje od znamenitega Balatona in kar 50-krat večje od Gardskega jezera. V Evropi je večji le slani Kaspij, ki ga geografi uvrščajo med jezera. Z vsemi naštetimi dejstvi so me verjetno seznanili že v prvem razredu osnovne šole. Za obstoj jezera sem sicer vedel že veliko pred vstopom v šolske klopi – že od zgodnjega otroštva. »Naše morje«, mu pravimo Peterburžani, pa četudi je Šlisselburg, najbližje mestece na bregovih Ladoge, od Peterburga oddaljeno približno 50 kilometrov.  

Sam Peterburg pa dejansko leži na obali morja, vendar pa Finski zaliv Baltskega morja, ki je viden iz zgornjih nadstropij številnih stavb v Sankt Peterburgu, tamkajšnji prebivalci prezirljivo imenujejo kar luža. Zaradi plitvosti in zato, ker je ob lepem vremenu z enega brega s prostim očesom mogoče uzreti drugi breg. Nekaj povsem drugega je Ladoga: neskončna, globoka, raztezajoča se na dvesto kilometrih ... »Naše morje!«   

Prostranost Ladoge me navdušuje že od najzgodnejšega otroštva. Zelo sem si želel biti na njenih bregovih. Na žalost ali na srečo moj oče ni bil navdušen nad ribolovom in ni prav rad zapuščal mesta, zato se mi je želja izpolnila šele, ko sem bil že polnoleten – po končani univerzi. A pojdimo lepo po vrsti. 

Najprej bi vam rad zaupal nekaj o Peterburgu. Naše mesto je poseben planet, tako kot vsaka metropola. Vsaj za domačine. Tam si se rodil, študiral, delaš, zdi se, da imaš vse – in ne želiš nikamor. Če se že slučajno kam odpraviš, potem je seveda bolje, da je to tropska obala, ne pa zapuščena obala iz granitnih kamnov. Tako razmišljajo mnogi someščani in moji starši niso bili nikakršna izjema. Zato je bila Ladoga zame vedno hkrati blizu, pa tako daleč. In ni minil dan, da ne bi pomislil nanjo. 

Sankt Peterburg pa ni samo močno povezan, pač pa je celo življenjsko odvisen od ladoških voda. Naše mesto je bilo namreč zgrajeno v delti plovne reke Neve, ki Baltik povezuje z Ladoškim jezerom. Reka je bujna, muhasta, z močnim odtokom. Voda Ladoge brzi v Finski zaliv čez Nevo in tok v njej je močan. Po njeni zaslugi prebivalci Peterburga nimamo samo presenetljivo mehke pitne vode, pač pa tudi poplave, bolj ali manj pa uravnava celo naše vreme. 

Narava vdre v velemesto 

Podobno kot Benetke je tudi Peterburg občasno poplavljen. Poplave nastopijo, ko močan zahodni veter vodo iz Finskega zaliva potiska v delto reke Neve. Odtoku z Ladoge ne uspe dovolj hitro preiti črte mesta, zato se Neva obrne proti svojemu toku – in gladina vode v njej naraste. Posledica tega je, da gladina vode naraste tudi v vseh njenih pritokih, številnih rekah in kanalih severnih Benetk, kot tujci radi rečejo mojemu mestu. 

Pred gradnjo zaščitnega jezu v Finskem zalivu so poplave grozile tako mestu kot njegovim prebivalcem, včasih pa so povzročile znatna uničenja in žrtve, kot se je denimo zgodilo leta 1824, potem pa še leta 1924. A od takrat je preteklo že mnogo vode! Še vedno vsako jesen, včasih večkrat, včasih več desetkrat, voda poplavi granitne stopnice, ki se spuščajo do Neve, in občasno pljuskne na brežine. Nič takšnega, si pravim, jeseni nas rada obiščeta Ladoga in Finski zaliv.

Pomlad v Peterburg vsako leto pride po Ladogi. Zima v mestu je dolga. Prvi sneg običajno pade v začetku novembra – in se takoj stali, vendar pa že kmalu proti koncu decembra mesto pokrijeta led in sneg in se včasih obdržita vse do aprila. Sem ter tja sneg pada celo konec maja. Do začetka marca gladina Neve popolnoma zamrzne – in namesto snežne puščave nasproti Zimskega dvorca dobimo ogledalo iz črne vode. Do konca meseca po tej vodni gladini slovesno prihajajo takšne in drugačne ledene plošče. Pravi pravcati ladoški ledenik. Ko po Ladogi začne prinašati led –  je to za nas znak, da je po dolgi zimi naposled oživelo tudi jezero, ki se osvobaja ledenega oklepa. Poletje je torej pred vrati.
  
Ladoški led je zelo lahko ločiti od nevskega. Ledene plošče iz Ladoge na svoji poti do morja premagajo najmanj 74 kilometrov, kolikor znaša dolžina reke Neve. Na poti trkajo druga ob drugo in se topijo, zato dobijo značilno ovalno obliko. Ti otočki potem drug za drugim hitijo proti zahodu, pogosto pokriti s kapo iz snega in lanskega trsja. V takšni opravi pridejo do Sankt Peterburga, s čimer se zgodi nenaden vdor divje narave v mesto. 

Na bregovih mestnih kanalov se pojavijo rumenorjave veje ladoškega grmovja. Ko sem bil še majhen, smo jih otroci zbirali, se igrali z njimi, in vse skupaj se nam je zdelo kot  čudež – od kod se je vzelo toliko stebel trstike? Včasih so se med vsem tem smetjem znašle celo školjke. Oh, Ladoga, kako sem hotel priti k tebi, vendar me niso in niso hoteli odpeljati tja. Živeli smo v mestu in nismo hoteli iz svojega varnega zapečka, kot Benečani, ki s strahom gledajo na »terra ferma«.

Pot od »Varjagov do Grkov«

Rasel sem in sanjal o potovanjih, ki jih ni in ni bilo. Je pa zato Ladoga sama prišla k meni. Nekje sredi pomladi je prinesla ohladitev. Zadnji led je v mesto prinesel hladno osvežitev, meni pa nenehen prehlad. Vedno sem bil bolan: najprej jeseni, potem pa še spomladi. V tistih letih me je tako zeblo, da me zdaj zebe celo pod palmami. Na Ladogi je subarktično podnebje, ljudje, ki so se naselili okoli jezera, pa so severnjaki, ki so si vedno želeli na jug – bližje k soncu in bogastvu!

V davnih časih so se v teh krajih pojavili priseljenci iz Skandinavije – Vikingi, ki so jih tam živeči Slovani imenovali Varjagi. Sem so prispeli na svojih vojaških ladjah drakarjih, da bi plenili in trgovali, sčasoma pa so se pomešali z avtohtonimi prebivalci Ugro-Finci. In seveda Slovani, ki so se v teh krajih naseljevali od 7. stoletja. 

Sprva je bilo Ladoško jezero le ena od etap na trgovski poti Vikingov od Baltika do Črnega in Sredozemskega morja. A kmalu je postal njihov dom. Na reki Volhov, ducat kilometrov od Ladoškega jezera, v katerega se izliva, se je pojavila trdnjava Ladoga, ki se danes imenuje Stara Ladoga. To je tudi prvo rusko mesto, ki je nastalo na trgovski poti »od Varjagov do Grkov«. Leta 862 so prebivalci Ladoge skandinavskega poglavarja Rurika povabili, naj zavaruje njihovo ozemlje, in mesto je postalo njegova prva rezidenca. Rurik pa tam ni zgradil samo trdnjave, ampak je ustanovil tudi prvo dinastijo ruskih carjev. Med njegove daljne potomce prištevamo celo Ivana Groznega, ki je v 16. stoletju razširil Moskovsko carstvo. 

V skandinavskih sagah in kronikah so mesto Ladoga v stari skandinavščini imenovali Aldeigja ali Aldeigjuborg. Prva omemba mesta sega v leto 1010, ko je Eyold Dadaskald, »skald« – tako so poimenovali pesnike na skandinavskih dvorih v času Vikingov – sestavil pesem »Bandadrapa«, v kateri je omenil Aldeigjo (Ladogo). Rurikovo trdnjavo lahko upravičeno štejemo ne le za utrdbo Vikingov, pač pa tudi za čisto prvo prestolnico Rusije. 

Od kod se je vzela beseda Ladoga (Aldeigja), zgodovinarji in filologi še niso dokončno ugotovili. Nekateri raziskovalci postavljajo takšno hipotezo – v litovščini »ladja« zveni kot »Aldija« (aldija). Ta različica mi je všeč, saj je Ladoga že od pamtiveka  plovna pot in večetnični svet tiste dobe. In kako v tem svetu preživeti brez ladje?
Del Severnega oceana?

Ladoško jezero ima stik s Barjažskim morjem, kar je staro rusko ime za Baltik, zato lahko mirne duše rečemo, da gre za en sistem. To ni vplivalo samo na kulturno-zgodovinske vezi regije, pač pa tudi na naravo in geografijo. V geološkem smislu je Ladoga v neposredni bližini Baltskega bazena, geološka zgodovina tega prostranega območja pa  je tako dramatična, skrivnostna in zanimiva, da ji moram nameniti vsaj nekaj besed.

Po eni od hipotez sta bila ob koncu zadnjega ledeniškega obdobja Baltik in Belo morje povezana z ožino, na mestu katere je zdaj Ladoško jezero. Številni sodobni učenjaki nasprotujejo tej predpostavki, ki jo je v 19. stoletju postavil Šved Sven Loven. Ko sem bil peterburški gimnazijec, me je misel na dolgoletno povezavo med Atlantikom in Arktičnim oceanom globoko navdušila. Svoje rodno mesto sem si z lahkoto predstavljal na dnu kolosalnega ledenega oceana! 

Kaj pa pravijo dejstva? Znanstveniki se strinjajo, da je bila Ladoga v obdobju pred 10 do 9 tisoč leti zaliv t. i. jezera Ancilovo. To je bilo ogromno ledeniško vodno telo, ki je pokrivalo Baltik, del Skandinavije in del vzhodne Evrope. Do dandanes se je ohranil celo dokaz o njegovem obstoju – elegantna in smešna žival, ki je preživela le v Ladoškem jezeru. Pravijo ji ladoški tjulenj (Pusa hispida ladogensis). Razvoj te edinstvene živali se je začel pred približno 10.000 leti, ko je med regresijo oziroma izginjanjem jezera Ancilovo del populacije baltskega tjulnja ostal izoliran v porečju Ladoškega jezera. 

Eden od najsvetlejših spominov iz mojega otroštva je tisti, ko se z družino  sprehajamo po nabrežju Neve in nasproti Bronastemu konjeniku – spomenik Petru Velikemu – naletimo na skupino ljudi. Vsi zvedavo strmijo v vodo, v kateri se zabava majhen »tjulenjček«. Na žalost mi ga ni uspelo videti na lastne oči, pa četudi se je oče nadvse trudil, da bi mi ga pokazal. Čisto pravega pravcatega ladoškega tjulnja sem prvič videl šele po diplomi na univerzi, katere vrata mi je prav tako prvič pokazal prav oče. 

Čudež narave 

Na univerzi sem imel najljubšega profesorja, ki je tudi zaslužen, da me niso izključili iz prvega letnika. To je sanskrtolog Sergej Sergejevič Tavašerna, nedostopen kot skala in strog kot polkovnik. Zahvaljujoč njegovim prizadevanjem sem zelo dolgo študiral, ko pa sem študij vendarle končal, me je najljubši profesor povabil na ribolov. Tako so se mi izpolnile otroške sanje – ribolov na Ladogi, ki je tako daleč, a hkrati tako blizu. Tja smo se zgodaj zjutraj odpravili z vlakom, kar nam je vzelo tri ure in pol. Bili smo trije, profesor, njegova žena, prav tako univerzitetna profesorica, in jaz. Vsak od nas je imel v nahrbtniku steklenico vodke. A to je na dan prišlo šele zvečer.  
 
Po kratkem sprehodu skozi močvirje smo prispeli do skalnate obale. Zakurili smo ogenj in namesto strogega Tavašerna se je pred mano pojavil preprosto Sergej, prijatelj in ne več profesor. Bela severna noč. Sonce je komaj zašlo za obzorjem, a se je takoj spet pojavilo. Govorili smo o znanosti, o življenju, se prepirali, pili in seveda ribarili. Spoznal sem, da je – Ladoga – moj pravi dom.

Kmalu po tem pomembnem potovanju sem spoznal dekle. Ja, čudeži se dogajajo tudi v življenju študenta filologije. Bil je začetek poletja in povabil sem jo, da gre z menoj na pohod na tako daljno in bližnjo granitno obalo. Imela sva majhen šotor, pršilo proti komarjem, zelo malo hrane (ker sem se izkazal za zelo slabega ribiča) in veliko ljubezni. Potem me je zapustila in ostal sem sam. Jeseni se je vrnila in odločila sva se, da se spet odpraviva na Ladogo, le da tokrat – z ladjo.

Šlo je za staro plovilo – potniško ladjo iz petdesetih let. Sredi noči je ladja zapustila Nevo in zaplula v Ladoško morje, nad katerim je sijala luna. Iz neznanega razloga je bilo vse skupaj tako žalostno, da sem celo pot molčal. Tudi objeti je nisem hotel. Jesenska Ladoga pa je zadihala. Dih Ladoge – to je osamljen val, ki prihaja od nikoder in se pojavi tudi v mirnem vremenu. Ko jezero vzdihne – se pojavi rahel vetrič – ko pa izdihne – se začne na gladini počasi oblikovati val. Vso noč smo pluli in proti jutru prispeli do cilja. Navkljub kapitanovim bojaznim nevihte ni bilo in vreme je ostalo mirno. Podrobnosti se ne spomnim več, mi je pa v spominu ostal ta nočni ladoški mir, ki mi bo za vedno ostal pri srcu.  

Vendar Ladoga ni vedno tako nežna in spokojna. V davnih časih, ko so se avgusta in septembra dogajale strašne nevihte, je veliko čolnov in ladij izginilo. Surova narava Ladoge je bila razlog za gradnjo obvodnega kanala z imenom Ladoški prekop, ki ga je dal zgraditi Peter I. Legenda pravi, da je nekega dne carja Petra na Ladogi zajela strašna nevihta. Zelo se je razjezil, udaril je z nogo in vzkliknil: »Prekleto jezero!« Takrat je menda tudi padla odločitev, da bo zgradil kanal, ki bo zaobšel jezero in ga poimenoval Ladoški. 

Jezero življenja 

A Rusi o Ladoškem jezeru vseeno ne mislijo, da je prekleto, pač pa ravno nasprotno – da je sveto. In to zato, ker je v sredini Ladoškega jezera čudovit otok – Valaam. »O prekrasni otok Valaam! Roka božanske usode je tu postavila rajsko bivališče, bivališče najvišje čistosti ...« –  to so vrstice cerkvenih napevov. Pravzaprav je Valaam cel arhipelag. Ima skoraj 50 otokov in Valaam je samo ime največjega med njimi. 

Kot datum ustanovitve samostana Valaam nekateri zgodovinarji štejejo kar sprejetje krščanstva v Rusiji (lata 988), drugi pa navajajo poznejše obdobje. Po samostanski legendi naj bi bil samostan ustanovljen celo pred sprejetjem krščanske vere v  Rusiji – leta 960. V 15. stoletju se je samostan imenoval Veliki moški samostan, v njem pa je bilo središče za pisanje knjig. Do začetka 16. stoletja je v samostanu živelo 600 menihov. Leta 1940, po  koncu sovjetsko-finske vojne, so ozemlje arhipelaga Valaam priključili Zvezi sovjetskih socialističnih republik. V povojnem obdobju so v zapuščenih celicah in cerkvah ustanovili šolo za mornarje, pozneje so tja preselili vojne invalide, nato pa so tam ustanovili turistično naselje. Leta 1989 se je začela obnova samostana, ki zdaj privlači tako turiste kot številne romarje.

Če želi pravoslavni kristjan obiskati samostan Valaam, mora najprej dobiti dovoljenje duhovnika. Zanimiva podrobnost pravi, da do nedavnega do Valaama sploh ni bilo mogoče priti brez takega dovoljenja oziroma »blagoslova«, kot mu pravijo verniki. Si pa lahko zato tja prišel kot turist in to celo na istem čolnu. 

Za Ruse je Ladoga celo več kot duhovni center ali čudež narave. V času velike domovinske vojne, kot II. svetovni vojni rečemo v Rusiji, je čez jezerski led potekala t. i. pot življenja. Šlo je za edino transportno arterijo, ki je Leningrad med nemškim obleganjem povezovala s preostalo Rusijo. Ob neprekinjenem obstreljevanju so vozniki v strašnem vetru in zmrzali v mesto dostavljali hrano, zdravila in orožje, od tam pa so vozili – otroke, ki so umirali od lakote. Obleganje Leningrada je trajalo dolgih 900 dni. V mestu je malo družin, ki jih ta tragedija ne bi prizadela. Moja babica Raisa Aleksandrovna, ki je bila takrat še zelo mlada, je ves čas obleganja delala v proizvodnem obratu. Njen brat in sestra sta umrla od lakote in bolezni. Za Peterburžane je vse, kar je povezano z Ladogo – zelo osebna zgodba.

In zdaj v mislih hodim po teh oddaljenih in bližnjih obalah. Narava sama je poskrbela, da v tistih krajih ni monotonosti. Ob zahodni in severni obali se razprostira ogrlica otokov, ločena z labirintom ožin. Nekatere so obkrožene z granitnimi pečinami, ki se skoraj navpično spuščajo v hladne globine voda. Druge valovom izpostavljajo svoje poševne kamnite hrbte. V globinah zalivov zelenijo majhni otočki, pokriti z drevesi. In čutim, da tudi po mojih žilah teče kri Vikingov – prav tistih Varjagov, ki so se klatili tu naokoli in iskali prostor za gradnjo svoje trdnjave – prve ruske prestolnice.

Članek je bil objavljen v reviji Gea (december 2020)

Več o reviji Gea >